Loader

Z OSTANKI TRAVNE RUŠE DO OBNOVLJENIH MOKROTNIH TRAVNIKOV

Z OSTANKI TRAVNE RUŠE DO OBNOVLJENIH MOKROTNIH TRAVNIKOV

Številne dvoživke večji del leta prebivajo na kopnem. Za uspešno preživetje zato poleg ustreznih vodnih potrebujejo tudi primerne kopenske habitate. Med njimi so izjemno pomembni mokrotni travniki, ki jih številne dvoživke uporabljajo kot prehranjevalni habitat. V okviru projekta LIFE AMPHICON izvajamo njihovo obnovo z uporabo raznolikih pristopov, med drugim s prilagojenimi režimi košnje, odstranjevanjem invazivnih tujerodnih rastlin ter sajenjem mejic. V Krajinskem parku Ljubljansko barje smo nedavno izvedli tudi prenos zaplat travne ruše, ki bodo zagotovile dragoceno semensko banko značilnih rastlin mokrotnih travnikov.

Zaplate travne ruše smo prevzeli od Inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU. Na njihovi Raziskovalni postaji Barje je namreč zadnja tri leta v okviru projekta Obnovitev in ohranjanje mokrotnih habitatov na območju Ljubljanskega barja potekalo gojenje zelo ogroženega metulja barjanskega okarčka (Coenonympha oedippus). Travna ruša s travo modro stožko (Molinia caerulea) je omogočala preživetje njihovih gosenic v ujetništvu, zdaj pa bomo njene ostanke uporabili pri obnovi površin mokrotnih travnikov.

Zasajene ploskve travne ruše bodo služile kot vir semen za obnovo površin, ki smo jih v preteklih sezonah očistili lesne zarasti, prepredene z invazivnimi tujerodnimi vrstami. S prenosom celotnih zaplat rastlinja se izognemo nekaterim izzivom, ki se pojavijo pri nabiranju avtohtonih semen. Glavna prednost je, da prenos zagotavlja semenenje celotne rastlinske združbe, medtem ko pri košnji ali ročnemu nabiranju semena nekaterih vrst morda še niso dovolj zrela. Prednost presajanja je tudi v tem, da skupaj z rastlinami na travnik prenesemo ustrezno mikrobno združbo, ki lahko pozitivno vpliva na uspešno kalitev semen in rast novih rastlin.

Pričakujemo, da bo travna ruša uspešno prestala presajanje in tako omogočila hitro obnovo površin, na obnovljene mokrotne travnike pa se bodo kmalu vrnile ogrožene živalske in rastlinske vrste. Pridobljene izkušnje nam bodo izdatno koristile tudi pri načrtovanju novih ukrepov za obnovo mokrotnih habitatov.

Foto: G. Lipovšek, T. Porenta