Dvoživke so v svojem zapletenem življenjskem krogu vezane na vodne in kopenske habitate. Imajo tanko in propustno kožo, zaradi česar je njihovo telo bolj dovzetno za izsušitev in se tudi na kopnem zadržujejo v vlažnih okoljih. Večino časa preživijo na kopnem, zato ti habitati predstavljajo tudi pomembne selitvene koridorje. Posamezne vrste so različno prilagojene na sušne razmere in se v vodnih ali kopenskih habitatih zadržujejo različno dolgo – odvisno tudi od okoljskih sezonskih razmer.
Dvoživke se razmnožujejo predvsem v stoječih vodah, najpogosteje v mlakah, ki predstavljajo relativno dinamična naravna okolja. Rastlinstvo in vodostaj se v času enega leta močno spreminjata, če ju primerjamo skozi daljše časovno obdobje pa ugotovimo, da so spremembe bolj postopne. Vrste, katerih življenje je pretežno vezano na mlake so na te spremembe dobro prilagojene, kar velja tudi za dvoživke in ciljne vrste projekta.
Nižinski in hribski urh imata v srednji Evropi različne habitatne zahteve. Nižinski urh raje izbira večje mlake, z gostim in višjim rastlinjem, ki se ponavadi nahajajo na odprtih travniških površinah. Nasprotno pa hribski urh izbira plitve občasne vode v gozdu, kot so na primer luže, jarki ali kolesnice. Veliki pupek se običajno zadržuje v večjih stoječih vodah z veliko potopljenega vodnega rastlinja, ki zadržijo zadostno količino vode do zaključka razvoja ličink in skozi daljše časovno obdobje. Za vse ciljne vrste je pomembno, da v mrestiščih ni rib.
Odrasle dvoživke se ves čas premikajo med vodnimi in kopenskimi habitati, mladi osebki pa mrestišča zapustijo takoj po zaključeni preobrazbi in ves čas živijo na kopnem. Po dveh ali treh letih dosežejo spolno zrelost in se vrnejo na mrestišča kot odrasle živali.
V poletnem obdobju se veliki pupek, nižinski in hribski urh zadržujejo pretežno na ekstenzivno gojenih travniških površinah, predeljenih z manjšimi gozdnimi krpami in grmičevjem, v vlažnih traviščih, visokih stebljikah in drugih površinah z gostim rastlinstvom. Te so tudi življenski prostor mnogim žuželkam, s katerimi se dvoživke prehranjujejo. Hribski urh in veliki pupek sta bolj terestrični vrsti, ki kmalu po obdobju parjenja zapustita mrestišča in se vrneta v kopenski habitat, običajno v listnati gozd. Ves čas se zadržujeta v bližini mrestišč in se med iskanjem hrane aktivno premikata. Nasprotno pa je nižinski urh bolj vezan na vodna življenjska okolja, saj večino pomladi in poletja preživi na mrestiščih in se seli med različnimi stoječimi vodami, v katerih se prehranjuje.
V prezimovališčih dvoživke preživijo neugodne zimske razmere v neaktivnem stanju. Pogosto prezimujejo v listnatih ali mešanih gozdovih, kjer najdejo dovolj primernih skrivališč (pod kamenjem, lubjem, v luknjah v tleh ipd.) z ugodnimi pogoji za preživetje zime.
Habitatne povezave med populacijami, ki dvoživkam omogočajo premikanja in selitve so bistvene za njihovo dolgoročno preživetje. Še posebej so pomembne, ko pride do lokalnega izginotja vrste, saj omogočajo naravno rekolonizacijo območja. Kopenski habitat živalim tako nudi preživetje v različnih življenjskih obdobjih, omogoča selitve do mrestišč in zagotavlja dolgoročno povezavo med populacijami.
Pomembno zavetje in vir hrane na selitvenih poteh dvoživkam nudijo mejice. To so ozki, podolgovati pasovi grmovnih in drevesnih vrst, ki jih pri tleh obrašča bolj ali manj bogat sloj zelišč. So pomemben življenjski prostor v krajini in povezujejo različna kopenska in vodna življenjska okolja.