Opis vrste
Hrbtna stran hribskega urha (Bombina variegata) je obarvana rjavo sivo in ima drobne bradavičaste žleze, ki se končajo z izrazitim trnom, zato je na otip hrapav. Ima značilno živo rumeno obarvan trebuh s črno sivim lisastim vzorcem. Posamezen osebek hribskega urha prepoznamo po značilnem vzorcu trebušnih lis, ki se dokončno izoblikuje v dveh mesecih po preobrazbi. Imajo srčasto očesno zenico, nimajo zunanjega bobniča in zaušesnih žlez. Razmnožujejo se od konca aprila do poznega poletja. V času parjenja samci lebdijo na vodni gladini in privabljajo samice z oglašanjem. Oglašanje je tišje kot pri nižinskem urhu, saj nima notranjih zvočnih mehurjev, frekvenca oglašanja, ki ga imenujemo ukanje (uuu – uuu – uuu) pa pri hribskem urhu znaša 80-krat na minuto. Petje je slišno od popoldneva vse do polnoči, pozno spomladi ob vrhuncu paritvene sezone pa se petje sliši ves dan. Oglašajo se le v jasnem vremenu in ob brezvetrju. Spolno zreli samci imajo v času parjenja na podlakteh in prvih dveh prstih rjave ali črne žlezne odebelitve, ki jim pri paritvenem objemu pomagajo, da se bolje oprimejo samice okoli pasu. Samica lahko v sezoni izleže med 120-170 jajc, ki jih v vrvičastem mrestu v obliki manjših skupkov do 15 jajc pritrdi na vodno rastlinje. Iz jajc se v nekaj dneh izvalijo paglavci, ki se po približno enem mesecu preobrazijo v mlade osebke in odpravijo na kopno.
Razširjenost
Hribski urh je splošno razširjen v zahodni, srednji, vzhodni in jugovzhodni Evropi. Karpati v Evropi predstavljajo najbolj vzhodno mejo razširjenosti vrste. Hribski urh je v projektnih območjih prisoten le v Sloveniji. Vrsta je v Sloveniji splošno razširjena.
Življenjski prostor
Odrasle osebke najpogosteje najdemo v osončenih začasnih vodnih habitatih, kot so kolesnice, korita za napajanje živine, blatne luže, jarki ali luže v kamnolomih. Na južnem delu Evrope njihov glavni vodni življenjski prostor predstavljajo počasni tekoči potoki, plitvi tolmuni v potokih, manjše mlake in luže v močvirnih območjih gričevnatih predelov. Izogibajo se vodam z ribami. Na kopnem si v svetlih gozdovih ob potokih in na močvirnih travnikih poiščejo zatočišča pod odmrlim lesom, kamni, med koreninami dreves in grmovja, kjer tudi prezimujejo.
Ogroženost
Populacije hribskih urhov so izpostavljene večjim negativnim vplivom zaradi intenzifikacije rabe gozdov in kmetijskih zemljišč ter urbanizacije. Vrsta je vse bolj ogrožena zaradi izginjanja primernih kopenskih in vodnih habitatov, zaradi izsuševanja poplavnih območij, regulacije vodotokov, spreminjanja vodnega režima, zasipavanja stoječih voda, naseljevanje rib v vodne habitate, onesnaževanja voda ter povečane uporabe pesticidov, herbicidov in gnojil v kmetijstvu. V Sloveniji je na projektnih območjih dinamika metapopulacij hribskega urha zelo odvisna od povezanosti mlak v mokriščih z okoliškmi gozdnimi habitati. Tu selitvene poti urhov med gozdom in mokriščem sekajo glavne državne ceste, zato smrtnost na prometnih cestah zanje predstavlja veliko grožnjo.
Zanimivosti o nižinskih in hribskih urhih
Na območjih, kjer se areala nižinskega in hribskega urha prekrivata, prihaja do uspešnega križanja obeh vrst. Celotno območje pojavljanja nižinskega urha v Sloveniji tako pripada hibridnemu pasu, kjer najdemo osebke z vmesnimi značilnostmi obeh vrst. Križanci so običajno morfološko podobni eni izmed starševskih vrst in jih nepoznavalci težko ločijo.
Urhi imajo po vsem telesu izvodila strupnih žlez, ki tvorijo bradavičaste izrastke na koži. Na svojo strupenost morebitne plenilce opozarjajo s svarilno barvo, značilnim urhovim refleksom in hlinjenjem smrti. V nevarnosti se vržejo na hrbet, ga usločijo in plenilcu pokažejo lisasto živo obarvano trebušno stran. Sprednje okončine položijo čez oči, zadnje pa togo stegnejo navzgor. Če plenilec svarilo prezre in kožni izloček pride v stik s sluznico, povzroči pekoč občutek, solzenje in kihanje, zaradi česar se jih bo ob naslednjih srečanjih najverjetneje izogibal.
Zanimivo je, da odrasli osebki obeh vrst jezika ne morejo iztegniti iz ust, zato ne lovijo letečih žuželk. Raje pobirajo tiste, ki padejo v vodo ali pa ponoči na kopnem plenijo manjše žuželke in talne živali.
