Opis vrste
Nižinskega urha (Bombina bombina) prepoznamo po oranžno-črni obarvanosti trebuha. Oranžne lise nižinskega urha so majhne in med seboj ločene, na črno obarvanih trebušnih predelih pa je mogoče opaziti bele pike. Hrbtna stran je rjave, sive ali olivne barve, z drobnimi bradavicami, ki imajo bolj okrogla kot koničasta izvodila žlez. Očesna zenica je srčaste oblike, nima zunanjega bobniča in zaušesnih žlez. Od pomladi do poletja so urhi aktivni tako podnevi kakor tudi ponoči. V času parjenja samci lebdijo na vodni gladini in privabljajo samice z oglašanjem tako, da napihujejo sprednji del telesa in ogrlje. Frekvenca oglašanja, ki ga imenujemo ukanje (uuu – uuu – uuu) pri nižinskem urhu znaša 18-krat na minuto. Nižinski urh ima notranje zvočne mehurje, zato se oglaša glasneje od hribskega urha. Spolno zrelim samcem v času parjenja na podlakteh in prvih dveh prstih zrastejo rjave ali črne žlezne odebelitve, ki jim pomagajo, da se v paritvenem objemu bolje oprimejo samice okoli pasu. Samica lahko v sezoni izleže več kot 300 jajc, ki jih v vrvičastem mrestu v obliki manjših skupkov do 30 jajc pritrdi na vodno rastlinje. Iz jajc se v nekaj dneh izvalijo paglavci, ki se po približno enem mesecu preobrazijo v mlade osebke in odpravijo na kopno.
Razširjenost
Nižinski urh je splošno razširjen v srednji, vzhodni in jugovzhodni Evropi. Izolirana pojavljanja populacij nižinskega urha na Danskem in na južnem Švedskem predstavljajo najbolj severno mejo razširjenosti vrste. Nemške populacije naseljujejo zahodni del osrednjega območja vrste v Evropi. Populacije nižinskega urha v Sloveniji naseljujejo jugozahodni del celinske regije in kjer tvorijo hibridni pas s hribskim urhom.
Življenjski prostor
Nižinski urh je ključna vrsta ohranjenih nižinskih habitatov, ki so pomemben življenjski prostor za mnoge rastline in nevretenčarje. So prebivalci osončenih poplavnih travnikov, pašnikov, gozdnih robov in nižinskih poplavnih gozdov v poplavnih pasovih rek in nižinskih območjih. Razmnožujejo se v večjih stalnih stoječih vodah, kot so mrtvice, gramoznice in mlake z nizko okoliško vegetacijo, ki se ne izsušijo, imajo veliko podvodnih rastlin in so brez rib. Najdemo jih tudi v občasnih vodah, vendar potrebujejo gosto podvodno vegetacijo. Prezimujejo na kopnem v zapuščenih talnih rovih in luknjah, pod odmrlim lesom, kamni ali med koreninami dreves in grmovja.
Ogroženost
Populacije nižinskih urhov v Sloveniji, Nemčiji in na Danskem močno upadajo. Glavni razlogi so izguba in poslabšanje stanja mokrišč in kopenskih habitatov, ki so posledica intenzifikacije rabe gozdov in kmetijskih zemljišč. Vrsta je vse bolj ogrožena zaradi izsuševanja poplavnih območij, regulacije vodotokov, spreminjanja vodnega režima, zasipavanja stoječih voda, naseljevanje rib v vodne habitate, onesnaževanja voda ter povečane uporabe pesticidov, herbicidov in gnojil v kmetijstvu.
Zanimivosti o nižinskih in hribskih urhih
Na območjih, kjer se areala nižinskega in hribskega urha prekrivata, prihaja do uspešnega križanja obeh vrst. Celotno območje pojavljanja nižinskega urha v Sloveniji tako pripada hibridnemu pasu, kjer najdemo osebke z vmesnimi značilnostmi obeh vrst. Križanci so običajno morfološko podobni eni izmed starševskih vrst in jih nepoznavalci težko ločijo.
Urhi imajo po vsem telesu izvodila strupnih žlez, ki tvorijo bradavičaste izrastke na koži. Na svojo strupenost morebitne plenilce opozarjajo s svarilno barvo, značilnim urhovim refleksom in hlinjenjem smrti. V nevarnosti se vržejo na hrbet, ga usločijo in plenilcu pokažejo lisasto živo obarvano trebušno stran. Sprednje okončine položijo čez oči, zadnje pa togo stegnejo navzgor. Če plenilec svarilo prezre in kožni izloček pride v stik s sluznico, povzroči pekoč občutek, solzenje in kihanje, zaradi česar se jih bo ob naslednjih srečanjih najverjetneje izogibal.
Zanimivo je, da odrasli osebki obeh vrst jezika ne morejo iztegniti iz ust, zato ne lovijo letečih žuželk. Raje pobirajo tiste, ki padejo v vodo ali pa ponoči na kopnem plenijo manjše žuželke in talne živali.
