NAJLEPŠI JE OBČUTEK, KO REŠIM ŽABICO S CESTIŠČA

Pred tednom dni smo poročali o uspešnem Prvem vseslovenskem srečanju udeležencev akcij prenašanja dvoživk. Na tem dogodku smo imeli priložnost pobližje spoznati prostovoljce. Z željo boljšega razumevanja njihovih ravnanj in motivov smo jim razdelili tudi krajšo anketo, katere rezultate razkrivamo v temu članku.

Svoj čas in energijo usmerjajo v akcije prenašanja dvoživk čez cesto zaradi ljubezni do živali in narave. Pri tem uživajo v medsebojnem sodelovanju in spremljanju dvoživk na poti njihove selitve. Kljub kakšnem odgovoru, zapisanemu v slogu »Kar je treba, ni težko« je mogoče zaznati visoko moralno držo in močan občutek odgovornosti, ki je skupna vsem prostovoljcem. Najbolj izstopajoči odgovori pri iskanju motivov za njihova dejanja so namreč skrb za zanamce ter želja po krepitvi in ohranjanju različnih populacij ogroženih vrst. Nekateri v svojem ravnanju prepoznavajo tudi poslanstvo. 

Prostovoljce smo vprašali tudi, od kod izvira njihovo zanimanje za dvoživke. Presenetljivo je tretjina vseh vprašanih odgovorila, da njihova radovednost sega vse v otroštvo. S sorojenci so opazovali žabe v bližnjih mlakah oz. ribnikih ali pa jih popolnoma neorganizirano prenašali čez cesto v svojem lokalnem okolju.

Iz odgovorov naših anketirancev je razvidno, kako pomembno je izobraževanje mlajših generacij o varovanju narave in ohranjanju ogroženih vrst. Veseli nas, da velik del našega projekta obsega ozaveščanje in izobraževanje širše javnosti (akcija E: Ozaveščanje javnosti in razširjanje rezultatov). S tem tudi naša strokovna ekipa predaja znanje mlajšim in izobražuje bodoče prostovoljce.

Foto: Ž. Vertič